HOBI & PROSTI ČAS

Dorina duša – pripoved za dušo

Še preden je letalo pristalo, sem skozi majhno okno zagledala plapolanje svoje turkizne rute. ‘Kako je to mogoče?’
Skoraj logična prva misel glede na dejstvo, da Hermesu nisem sporočila svojega prihoda. Kaj šele, da pridem ob tej uri, s tem letalom.
‘Moja ruta! Moj Hermes! In kaj so ta čustva? Od kod so se pojavila?’
Letalo je končno le pristalo in odpravila sem se po svojo prtljago. Že prvi korak, ki sem ga naredila na Grških tleh, je veleval spremembe in novo energijo. Občutku sem se predala brez velikega razmišljanja in blodenja po glavi. Preprosto sem ga objela in šla z njim.
Nenadoma moj obraz preplavi vonj jasmina. Turkizna barva mehke svile je vpila vso moje zanimanje. Pete so se same obrnile za 180 stopinj, roke pa v istem hipu že objemale njegova ramena.
”Drugačna si Dora… žariš in to ljubim,” so bile besede v pozdrav po dveh dolgih letih.
”Prebudila sem dušo in utišala možgane do te mere, ko lahko z njimi duša sklepa kompromise.”
Hermes je razumel. To mi je dajalo občutek še večjega vzgona, da bom svoje življenje končno spravila v red in ”živela”.
”Greva. Peljem te,” je Hermes že odpiral vrata svojega starega Mustanga, ki mi je bil vedno pri srcu.
Moji načrti so bili tokrat drugačni. Kovček mojega majhnega, vendar dragocenega bogastva sem vrgla na zadnji sedež in vprašala: ”Lahko peljem jaz tebe?”
Hermesov nasmešek nakazoval na strinjanje z mano in tako sva, z ”Dorino dušo” za volanom, odrinila proti Artemidi.
Po desetih kilometrih sva že prispela do lične etažne hiške, v grškem stilu. Dve leti nazaj je ta predstavljala najino skupno prihodnost, danes pa ključno lokacijo za najine kompromise ter odločitve. Z roko v roki sva enotno stopila čez prag. Prostori se mi še nikoli niso zdeli tako svetli, topli in dišeči. Hermes je vljudno prevzel moj kovček in ga položil na omarico v veži.
”Povej mi in razumel bom,” so bile njegove naslednje besede. ”Sediva, lažje bo kakor, če stojiva na sredini hodnika.” Ob tem se je lahno sklonil in s svojo ljubko telesno mimiko nakazal smer proti dnevni sobi, kjer je stala mehka zofa.
Ko sem nazadnje odhajala iz Grčije, nisem vedela presoditi kaj je prav in kaj narobe. Hlepela sem po ljubezni brez, da bi razumela, da ima vsak človek, kljub zvezi, svoj lasten svet. Ker tega nisem spoštovala, je najino razmerje padlo v ogromen prepad, iz katerega nisem vedela splezati. Danes vem, da pravzaprav nisem niti želela splezati iz njega, ker je bil ego premočan. Da bi svoje površje skrila pred drugimi in se pretvarjala, da sem drug človek, sem z zadnjimi centi kupila turkizno ruto ter vanjo zavila vso ihto, vso praznino v meni, vso zmedenost,… Žal me je moj ego še vedno izdajal in razkrival vso nezrelost. Vse do jutra, dokler me ni na nočni omarici zraven najine postelje, čakala enosmerna letalska karta za Slovenijo.
Ko sem se tistega jutra predramila, je sobo oblivala gosta tema, čeprav je ura bila skoraj poldan. Smrad po nezaupanju in razočaranju je bil tako neznosen, da so noge skoraj same od sebe odpeketale iz spalnice do vhodnih vrat. Hkrati, ko so noge ponesle telo iz postelje, je roka zagrabila letalsko karto in torbico. Mustanga, ki bi me zapeljal do letališča, ni bilo nikjer, hlad pa se je z vetričem vil pod spalno srajco. Po dveh urah hoje sem stala na letališču. Šele takrat sem se zavedala, da me takšne na letalo ne bodo spustili. Na javnem wc-ju sem se na hitro očedila z vodo, s prsti ”razčesala” lase ter si v marketu kupila poceni obleko. Večino zračne poti je v meni vrela jeza in srdit ogenj, ki ga zlepa ni bilo moč pogasiti.
Zmedena sem se vrnila v svoje stanovanje v Piranu. Ključev vhodnih vrat seveda nisem našla, ker sem jih pustila v predalu v Grčiji.

About the author

Ines Fartelj

Leave a Comment