HOBI & PROSTI ČAS

Dorina duša – pripoved za dušo

ines-ob-kamelahh
Written by Ines Fartelj

Zgodba Dorina duša – pripoved za dušo je bila v prvi vrsti namenjena literarnemu natečaju, svoje mesto pa je dokončno našla na Nasvetku. Besede, stavki, vrstice, odstavki,…. napisani z dušo za vse duše vesolja.

- NaMaStE -

Zakaj nisem Doroteja ali Teodora? Je že moralo tako biti. 12. marec nam je skupen in to mi je dovolj. S tem sem se sprijaznila.  Za vse so krivi možgani in Hipokrat bi se z mano več kot strinjal. Ne glede na vse znanstvene študije, so mi ravno oni pokazali in predstavili vsa čustva; veselje, trpljenje, radost, žalost, potrtost, … če jih nebi imela (svojih namreč) in jih nebi znala uporabljati v smislu jin-jang, bi ne našla ravnovesja med pozitivnimi ter negativnimi čustvi. Torej, hvala možgani, ker ste mi predstavili občutke. Ste pa pozabili na nekaj! Naučiti me jih sprejeti, uravnavati, zaznavati na pravilni frekvenci delovanja. Jih razumeti. Še dobro, da vas je vaše pomanjkljivosti rešila duša. Duša Dore, ki ni ne Dorina, ne Dorica in ne Doroteja. Tam je bila ob pravem času. Točno takrat, ko sem jo najbolj potrebovala ob sebi. Odkar sem si jo dovolila spoznati, mi stoji ob strani vsakič, ko sem zmedena in ne znam pomiriti svoje ognjene narave. Ko ne znam umiriti svojih misli, svojega možganskega živčevja, nevronov, nevritov ter nenazadnje tarčne celice.

Usedem se, zravnam hrbtenico od prvega do zadnjega vretenca. Vratna vretenca se sprostijo z vdihom vonja lavande. S petim dihom nosnice zaznajo mehak, nežen vonj kamilice, kateri toplo pogreje prsna vretenca. V skorajšnjem alfa stanju se ledvenim vretencem lahkotno približa vonj baldrijana in potihoma uskladi še zadnji zategli del columna vertebralis. Nevidno se prične občutljiv notranji boj med glavo in srcem. Sledi sprejetje vsega, kar me obdaja. Z občutkom objamem vse dogodke, vse solze, bolečino in trpljenje ter si namenim čisto, brezpogojno ljubezen, ki je v moje najvišje dobro. Šele sedaj sem pripravljena sprejeti napake in razočaranja, ki so me prizadejala od zunaj, od drugih duš. Ne poskušam se braniti izluščiti iz telesa vso ”črno magijo”, ki je obsedla telo. Čutim, kako se s črnimi sajami prelepljena koža lušči ob dotiku zlatega prahu. Črnina izginja v  neznano smer, umira. Vesolje jo izničuje. Skozi moj temenski del prihaja nova, pozitivna energija. Električno, indigo modra barva je. Močna. Voljna. Prožna. Moja. Skozi sahasraro potuje skozi anahato vse do korenin.
Združena s celotnim vesoljem potujem nazaj. Duša in možgani so sklenili kompromis, sodelovanje in medsebojno spoštovanje. Oba dela sedaj delujeta v ravnovesju in lahko spregovorim brez občutka strahu ali krivde.  Čisto počasi kot, da bi se celotno telo branilo vrnitve v svet, odprem oči ter se ponovno zavem okolja okoli sebe.

”Dobrodošla nazaj Dora,” me pozdravi znan ljubezniv ženski glas.  Demetra je moja učiteljica vse od dne, ko sem, po naporni poti iz Grčije, zmedena iskala ključe svojega stanovanja. To je bilo približno dve leti nazaj.
”Menim, da si pripravljena.” Besede, katerih bi se dve leti nazaj prestrašila, so me danes preplavile v popolni sproščenosti in sreči. Če bi imela dar, bi lahko videla svojo avro žareti v najbolj močni svetlobi, brez lukenj in prask. Tudi sama sem čutila, da sem spet pripravljena ljubiti svet ter razumeti ljudi v vseh zmotah, mišljenjih, navadah,… skratka ponovno  sem pripravljena sprejeti vse živo, na vseh ravneh obstoja ter delovanja.
”Demetra, tokrat se bom vrnila z dvignjeno glavo in z mirom v duši,” sem nekako potrdila njene besede.
Tokrat sem se na letalo usedla brez cmoka v grlu ob misli na to, kako ga bom pozdravila. Vedela sem, da bodo moje besede iskrene in vedela sem, da to moram storiti za svoj lastni mir.

About the author

Ines Fartelj

Leave a Comment